Mislim, da ni takega splošnega pravila (ki bi ti npr. povedalo, da je "o" v besedi
moka ozek, v
roka pa širok; konec koncev je včasih možno oboje:
bôr = pine,
bór = boron;
svèt = council
, svét = world). So sicer nekateri vzorci, ki morda lahko kdaj pridejo prav:
- "e" je širok v besedah na
-ènt (
študènt,
paciènt,
elemènt);
- "e" je širok v glagolnikih na
-ênje (če imajo naglas na predzadnjem zlogu; npr.
besnênje,
drobljênje,
zorênje);
- "e" je širok v deležnikih na -
èč (
gorèč,
besnèč,
rdèč), kjer sicer potem postane ozek, če ni več v zadnjem zlogu (
rdéča,
rdéčega);
- "e" je širok v deležnikih na -
èl (
imèl, šumèl, smèl; na fran.si sicer vidim, da SP dovoli tam zdaj tudi
-él), kjer potem postane ozek, če ni več v zadnjem zlogu (
iméla,
iméli);
- "o" je večinoma ozek v besedah na -
ónt (
ortodónt,
mastodónt,
remónt)
- če nimaš boljše ideje in moraš ugibati, je e/o bolj verjetno ozek kot širok - mi si privzeto tadva glasova predstavljamo kot ozka, široki pa so bolj kot neka izjema (zato tudi pri črkovanju izgovorimo E ali O ozko);
- kot je že napisal dihidrogen monoxide, kjer je v srbščini/hrvaščini razlika med je/ije, je v slovenščini ozki "e":
snég,
lép,
bél;
- v dvoglasnikih "ej", "ov" je e/o bolj širok kot ozek (četudi mogoče ne čisto toliko širok, kot če bi stal sam po sebi;
- če je naglašeni e/o kratek, je gotovo širok (kratek pa je lahko le v zadnjem zlogu besede); tak potem pogosto postane ozek, če ni več v zadnjem zlogu:
kmèt,
kméta.
Verjetno bi kdo, ki se bolje spozna na te reči kot jaz, našel še precej več takšnih vzorcev.
Med slovenskimi narečji je precej razlik pri tem, katere e/o izgovarjajo ozko in katere široko, tako da, tudi če se zmotiš pri tem, se ne bo nujno prav hudo poznalo
